Najina zgodba
Dobrega pol leta po poroki sva se odločila, da je počasi čas za naraščaj. Otrok sva si oba želela, vsaj jaz sem bila relativno mlada (mož je starejši od mene), zdravstvenih težav nisva imela.
Ker se po dobrem letu ni zgodilo nič, sem se naročila h ginekologu in omenila težavo. Čeprav sem imela vedno urejene cikluse, sem najprej za nekajmesečno jemanje dobila hormonske tablete, ki naj bi spodbujale ovulacijo. Ker se tudi v naslednjih mesecih situacija ni spremenila, sva bila napotena na kliniko za neplodnost. Mož je opravil prvi spermiogram, ki je bil zelo slab. Na kliniki so se načeloma strinjali, da zdaj vemo, kje je težava; da mora mož ponoviti spermiogram, potem pa se bomo najbrž takoj odločili za IVF postopek.
Ko sva na pregled drugič prišla skupaj in so ponovili spermiogram, sva doživela hladen tuš. Ker je zdravnik vzorec na hitro pogledal pod mikroskopom in se mu je zdel boljši kot prvi, naju je zelo hitro odslovil rekoč, da za zdravljenje nisva primerna, da naj se vrnem k svojemu ginekologu. Ker se zaradi presenečenja po njegovem mnenju nisva dovolj hitro odzvala, naju je opomnil, da ga čakajo drugi pacienti, vstal in nama odprl vrata.
Obisk pri njem je vsekakor obisk, ki si ga bom zapomnila za celo življenje. Je odličen prikaz, kako se zdravnik do pacienta nikakor ne bi smel vesti in kako pomemben je odnos do pacienta v zdravstvu na splošno, še toliko bolj pa na področjih, ki so za paciente tudi psihično naporna, kar neplodnost vsekakor je.
Zavedala sva se, da je tudi drugi oddan vzorec daleč od dobrega, in tudi pri meni smo vmes našli določene težave. Pozanimala sva se, koliko časa bi na IVF postopek čakala v Sloveniji. Odgovor je bil, da vsaj dve leti, verjetneje tri. Zato sva se po hitrem postopku odločila, da ne bova izgubljala let s čakanjem na postopek v javnem zdravstvu in da greva na postopek samoplačniško. Ker se na isto kliniko kot samoplačnika nikakor ne bi vrnila, na ostalih pa so že obstajale čakalne dobe za nove paciente, sva se odločila za tujino, za Češko. Naredila sva precej obsežen seznam klinik na Češkem, ki sprejemajo tuje paciente, in primerjala njihove postopke, uspešnost, cene, lokacijo … V ožjem izboru sta ostali dve kliniki, na obe sva šla na začetni posvet. Od vseh naju je najbolj prepričala klinika Reprofit v Brnu, zato smo se po skupnem pregledu dotedanjih izvidov in stanja dogovorili za začetek zdravljenja že čez dober mesec.
Edini test, ki mi je pred odhodom na IVF na Češko še manjkal, je bil test ščitničnih hormonov. Do takrat s ščitnico nisem nikoli imela težav. Osebni zdravnik me je napotil na pregled, ki pa je žal pokazal prekomerno delovanje ščitnice (hipertirozo). Težave sicer niso bile hude in so same izzvenele v dobrem mesecu, brez zdravil. Je pa to IVF postopek premaknilo za dva meseca, v januar 2021.
Januarja je bilo na Češkem izjemno slabo stanje, kar se korone tiče. Med zdravljenjem sva z možem v Brnu preživela 16 dni in v tem času je bila odprta le klinika, živilske trgovine in bencinske črpalke. Vseeno je na kliniki postopek potekal nemoteno. Z injekcijami sem začela že doma, v Brno sva se odpravila dan pred prvim ultrazvokom. Na ultrazvoku se je videlo, da je foliklov dovolj in da lepo rastejo, zato odmerkov nismo spreminjali. Na drugem ultrazvoku pa so bili še malo majhni, zato smo terapijo podaljšali za dva dni.
Na dan punkcije sva na kliniko prišla že zgodaj zjutraj. Punkcija je potekala v splošni anesteziji, ko sem se zbudila, pa sem dobila še intravenozno zdravilo proti bolečinam. Tisti dan sem počivala, sicer pa sem okrevala zelo hitro in naslednji dan že hodila naokrog.
Že dan po punkciji sva lahko prek spletnega portala za paciente spremljala razvoj zarodkov. To se nama je zdel super način, da si na tekočem z dogajanjem in da tudi lahko predvidiš, ali bi bil prenos morda potreben že tretji dan ali se bo najverjetneje zgodil peti dan. Najinim zarodkom je šlo super. Le eden se je vmes ustavil v razvoju, vsi ostali pa so se razvili v blastociste. Eno izmed njih smo izbrali za sveži prenos na peti dan.
Žal sem čez dober teden začela krvaveti in prenos ni uspel.
Neuspeh je bil … Boleč. Tako fizično kot psihično.
A čez dva meseca sva se odpravila na prenos zamrznjenega zarodka … In danes naokoli veselo teka najina hčerkica.